Martinovo
Pozno jeseni so dnevi vsak dan krajši in temnejši, z njimi pa prihaja vse manj svetlobe. Sonce nas te dni še vedno blagodejno, a že bolj sramežljivo boža. Sive koprenaste meglice se obešajo in vlečejo po drevesih in nam zjutraj dolgo zastirajo pogled do sonca; veter pa že odnaša pisano listje, ki tke preprogo, da bo v mrzlih zimskih dneh, ki prihajajo, čuvalo semena v zemlji. Tišina zunanjega sveta je vedno globja; ptice so se odselile v tople kraje, tiste, ki so ostale, so vedno tišje; živali se pripravljajo na zimsko spanje; vsa narava se s svojimi silami umika globoko v notranjost zemlje.
Večna modrost narave pa z zgodnjo temo tudi nas vabi v naš topel dom (kljub umetni razsvetljavi in hrupu sodobnega sveta, ki nas od narave odtujujeta), k našim najbližjim. Ponuja nam več priložnosti za počitek, da se umirimo; več tišine, da se začutimo in slišimo, več trenutkov, ki jih lahko preživimo skupaj.
Martinovo – praznik svetilk, je srčen praznik, ki prežema človeka z občutkom topline. Lahko bi ga poimenovali tudi praznik upanja, zaradi znane legende o sv. Martinu, ki pripoveduje, da je pri mestnih vratih Amiensa srečal berača, ki je napol oblečen zmrzoval. Martin je izvlekel svoj meč, prerezal svoj topel plašč in ga dal polovico revežu, s tem pa mu je podaril svetlobo in upanje, da bo vse bolje. Njegovo sočutno dejanje lahko ogreje tudi nas in nas ščiti pred zimskim obupom. In tudi mi lahko pokažemo svoje sočutje in osrečimo drugega – veliko je ljudi okoli nas, katerim lahko s svojo dobroto ogrejemo srce in prižgemo lučko v njih.
Za otroke pa je to praznik, ki jim v temne in hladne jesenske večere prinese čarobnost in toplino. Prižiganje lučk jim simbolno predstavlja zazrtje v svoj notranji svet, kjer gori upanje za prihodnje dni.
V ta namen v vrtcu vsako leto z otroki izdelamo svetilke iz naravnih materialov, nato pa jih v poznih popoldanskih urah na god sv. Martina, ko se zunaj že stemni, po lutkovni predstavi skupaj s starši prižgemo in razsvetlimo temo. Ob tem tiho prepevamo: “Jaz hodim s svojo svetilko in moja svetilka z menoj, na nebu svetijo zvezde, na zemlji pa svetimo mi. La, la, la, la …”
In če zmoremo biti res tihi (da le prepevamo in ne klepetamo) in znamo prisluhniti tišini, uzremo tudi palčke in morda kakšna druga čarobna bitja, ki nam pomagajo skrbeti za naš vrtec in vrtiček.
Letos nam trenutna situacija v svetu prinaša veliko sprememb, hkrati pa nam ponuja tudi nove priložnosti. Zato smo pustili domišljiji prosto pot, pustili naravi, da nas navdahne in si izdelali vsak svojo svetilko doma s svojimi starši. In prav tako, kot je deklica s svetilko iz naše pravljice, potem ko ji je sonce lučko prižgalo, to nesebično podelila s svetom ter ogrela razsvetlila temo drugim, smo se tudi vrtičkarji skupaj s staši in hkrati tudi z vsemi šolarji, ob topli in srčni želji, da se zopet kmalu srečamo, podali ven in razsvetlili temo vsak okoli svojega doma in s tem marsikomu, ki smo ga po poti srečali, ogreli srce.
Čarobnost in topla misel na skupnost, pa je zagotovo ogrela vse nas in nam dala novo upanje za prihodnje dni.
Prižgimo si lučke, naj nam svetijo,
da skupaj lažje po pravi poti hodimo …
Naj naše lučke ogrejejo tudi vaša srca in vam vlijejo upanje, pogum in novih moči.
Mihaelovo
Vsako leto znova doživljamo, kako se skozi letne čase obnavljajo sile v naravi in vsako leto znova nas od Šentjanževega pa vse do pozne jeseni narava obdari s pravim obiljem.
V našem vrtcu imamo v času, ko se poletje preveša v jesen, prav vsak dan polne roke prijetnega dela. Tako smo ves mesec veselo prepevali, srce pa nam je veselo igralo ob tem, ko smo: luščili in mleli različna žita (naš ročni mlinček je zagnano ropotal in se vrtel, naši nosovi pa so bili beli kot mlinarjevi); trli lešnike in orehe (in prav nič nismo bili razočarani, ker so nas v nekaterih prehiteli črvički); ribali jabolka (skoraj vsak dan, naša usta pa so bila ob tem prav tako polna, kot naša skleda) in si med drugim spekli slasten zavitek; rdečih rok in ust kuhali grozdni sok …; pa gnetli testo in prav iz vseh starejših skupin je v zadnjem tednu septembra, ko smo le uspeli zmleti za celo skledo moke, zadišalo po Mihaelovem kruhu – vsak košček, ki smo ga podelili, je ogrel naša srca, vsak košček, ki smo ga pojedli, pa nam je dal moč, da premagamo temo. Kolikor volje, vztrajnosti in moči smo rabili, toliko več veselja in zadovoljstva smo bili ob vsem tem deležni! In kakšno čudovito odkritje je vsako leto znova zvezdica skrita na sredi jabolka!
Še posebej toplo pa nam je bilo, ko smo se spremenili v prave kuharje in kuharske pomočnike in si na našem vrtu skuhali »Juho vseh juh« ter pripravili odlično sadno solato iz zelenjave in sadja, ki so jo v vrtec, nekateri tudi iz svojih vrtov, prinesli otroci. Seveda brez smetane tudi to leto ni šlo! Pri tem nam je bil v veliko pomoč naš pevsko navdahnjen in vsestransko nadarjen očka Mojster kurjač, ki se mu iz vsega srca iskreno zahvaljujemo tako vzgojiteljice kot otroci, prav tako pa tudi vsem ostalim staršem za vso njihovo podporo!
Vonj po juhi je preveval po vsem vrtu in še naokrog, prav tako pa tudi naše petje. Srčno doživetje nas bo zagotovo grelo še vso dolgo zimo!
Naj nekaj utrinkov ogreje tudi vas!
Mlinček ropoče, kolo se vrti,
pšeničko namelje, jo v moko drobi.
Bel je mlinarjev nos – na oknu poje črni kos.
Svečnica
Svetloba je poseben dar
Si predstavljate življenje brez svetlobe, brez sonca, brez lune in zvezd? Svetloba se menja glede na del dneva in glede na letni čas ter ima poseben dar: izpolni, umiri in razveseli dušo. Mi pa moramo ustvariti ravnotežje svetlobe in teme v sebi in v našem domu, v svojem okolju.
Koprnenje po svetlobi in toplini je za človeka od nekdaj nekaj prvobitnega, nekaj, kar je v naši naravi. Svetloba je nekaj svetega. In letos je bil praznik luči res praznik svetlobe – poseben dar, saj smo se po dolgih treh mesecih karantene in nujnega varstva zopet vsi lahko vrnili v vrtec, v svoje matične igralnice in se po dolgem času zopet srečali z vsemi svojimi prijatelji. Koliko moči in poguma smo zmogli, in koliko sreče in hvaležnosti je bilo zaznati v medsebojni igri otrok! Pa toliko topline in toliko svetlobe! Zjutraj nas je pri igri vsako jutro glasneje spremljal siničji zbor v krošnjah brez pred našimi okni. In prav v tem času je sonce svoje žarke stegnilo in prebudilo prve spomladanske čebulnice na vrtčevskem vrtu. Otroci so opazili, da so se zbudili tudi deževniki in prve čebele. Z obiskom pa nas je sem ter tja razveselil tudi metuljček citronček.
Svečnico – praznik luči, praznujemo vsako leto 2. februarja, na pol poti med zimskim solsticijem in pomladnim enakonočjem. S poganskimi koreninami se je v nekoliko spremenjeni preobleki obdržal vse do danes. Nekoč so ta praznik veliko bolj častili in praznovali, danes pa ga komajda kdaj omenimo. Od nekdaj so ljudstva živela tesno povezana z naravo – z zemljo, vodo in ognjem – in sončna svetloba je bila res poseben dar, ogenj pa je bil tako vir svetlobe kot toplote. Posebno v času, ko ni bilo druge razsvetljave kot naravne; ko ni bilo toplote, ki bi jo oddajale raznorazne grelne naprave, in ni bilo toplih oblačil, ki bi nas grela, kar nam je danes tako zelo vsakdanje in samoumevno. Lahko si le predstavljamo, koliko vrednosti je imel – po dolgih, mrzlih zimskih dneh in nočeh vrnitev sonče svetlobe in toplote, trenutek, ko se življenje znova prične.
Krščanstvo je keltski praznik pokristjanilo in mu dalo novo preobleko. Štirideset dni po Jezusovem rojstvu, sta namreč Marija in Jožef, kot je bilo takrat v navadi, svojega novorojenega sina nesla v temelj in ga darovala, tam pa sta srečala starčka Simeona, ki je v njem videl ”luč v razodetje poganov”. Na njegove besede se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, po katerem je praznik kasneje tudi dobil ime: svečnica. Iz starih časov so znane tudi svečenske kolede, ko so ljudje hodili od hiše do hiše in zbirali prispevke za sveče, čebelarji pa so darovali vosek. Ljudje so prižigali svečke in tako naravni svetlobi pomagali s sojem sveč. Danes vsega tega dogajanja in sprememb v naravi zaradi umetne razsvetljave ne uspemo toliko opaziti in začutiti, a plamen svečke v ljudeh še vedno vzbudi globje vzdušje, nekaj mističnega, pogosto se v prostor ob prižiganju sveče nezavedno prikrade tišina.
Svečnica je čas, ko so kristalne oblike v zemlji najbolj aktivne in R. Steiner je rekel, da je to čas v letu, ko svoje misli usmerimo k zemlji. Od svečnice, pa vso pomlad preko velike noči, binkošti, in vse do šentjanževega, v odnosu do kozmosa in sonca zemlja izdihuje – sonce določa njen ritem dneva, meseca in ritem leta. V tem času prve polovice leta semena klijejo, nato rastline rastejo in se razvijajo. Prav tako je ta izdih na različne načine čutiti tudi pri nas odraslih in otrocih – v njihovi igri, radoživosti, iskrivosti, živahnosti. Dnevi se od tega dne dalje daljšajo mnogo hitreje, kar v vrtcu vsako leto lahko zelo dobro opazimo, saj nam po dolgih temnih zimskih jutrih zadostuje v sobi le naravna svetloba in ne potrebujemo več prižigati luči. V tem letu smo ta del žal zamudili, pa bodo še mnoge priložnosti, a otroci so vseeno opazili in tudi omenili, kako svetlo je že zjutraj.
O svečnici je veliko pregovorov – tokrat je bila svečnica zelena, zato naj bi bila velika noč zasnežena. Rek pa pravi tudi, da pride na svečnico medved iz brloga vreme pogledat – če je na svečnico megleno, ostane medved zunaj, če pa je že lepo, toplo in jasno vreme, se pomakne nazaj v brlog. Tako se nam na sprehodu v gozdu še ne obeta srečanje z medvedom.
Sveča v različnih kulturah razsvetljuje duha na različne načine. Ponazarja zavest notranje luči in srčne topline; človekov um, po naravi jasen, čist, brezmejen in prežet z ljubeznijo, sočutjem, strpnostjo in zavedanjem. Prinaša mir in upanje, svetlobo v temi. In topla svetloba plamena pri otrocih vedno zbudi veselje in pričara prav posebno vzdušje.
Letos smo v vrtcu posadili nekaj novih čebulnic in si izdelali svečke iz čebeljega satovja in jih okrasili z naravnim raznobarvnim čebeljim voskom. Otroci so vsak svojo svečko odnesli domov in s svojim veseljem in sojem svečke razsvetlili svoj dom. V vrtcu pa smo jih ves teden prižigali skupaj, pri mizi ob kosilu – za nov začetek, da bomo sijali in svojo svetlobo širili tudi med ostale. Kakšna radost!
Svetloba nas vedno obdaja, čeprav je ne vidimo, vidimo pa vedno tisto, kar osvetljuje. Vsak dan se začne s svetlobo, s svetlobo se prebudimo, svetloba nas greje; prav tako pa lahko lepoto svetlobe opazujemo v globoki temi noči. Z zaupanjem in vero, s širjenjem svoje notranje svetlobe, z dobro voljo in dobrimi mislimi, z veseljem in pozornostjo, ki ga ob srečanju delimo drug z drugim, vsak dan znova premagujemo skrbi in razsvetljujemo temo. Sejmo in negujmo svetlobo. Če bomo začeli širiti svetlobo, bo zagotovo tudi prihodnost svetlejša.
Globoko pod zemljo seme leži,
v njegovem srcu bitje spi.
Sonce na nebu zažari,
majhno seme z žarki zbudi.
Dež ga s kapljami napoji,
majhno seme se zbudi –
k soncu in nebu rasti hiti.
Svoj cvet razpre in zacveti.
Kako lep je ta svet se radosti!
