Praznik Epifanija je eden najstarejših krščanskih praznikov in je starejši celo od božiča. Jezusov krst so začeli 6. januarja praznovati člani sekte Basilides iz Aleksandrije in šele kasneje ga je priznala tudi velika cerkev. Najbolj verjetno je, da so v namen praznovanja krsta pokristjanili praznik čaščenja voda Nila.

Škof Constantie iz Cipra je poročal, da je tako čaščena voda zelo cenjena in so jo celo izvažali. Če pa so jo skladiščili tri ali štiri leta je, podobno kot vino, pridobila na kakovosti.

Obdobje Epifanije, ki ji pravimo tudi praznik svetih treh kraljev, se začne 6. januarja in tradicionalno traja 4 tedne in 4 nedelje. V razmiku 30 let sta se 6. januarja zgodila dva pomembna dogodka. Duhovniški kralji Melhior, Baltazar in Gašper so na nebu opazili zvezdo, ki jih je 6. januarja pripeljala pred hlev v Betlehemu, kjer se je rodil Jezus. V znak čaščenja so mu prinesli darove. Točno čez 30 let je Janez Krstnik v reki Jordan krstil Jezusa. Janez Krstnik je postal priča dejanskemu rojstvu Kristusa. Videl je, kako se je odprl nebeški svod in kako je sveti duh v obliki golobice vstopil v Jezusa. In slišal je glas iz nebes, ki je rekel: »Ti si moj ljubljeni sin, v katerem se kažem jaz sam«. Isti dogodek je zabeležen tudi v Lukovem evangeliju s pomembnimi besedami: »Danes sem te rodil«.

Torej tri leta, ki ji je božji sin preživel na zemlji, se začno z rojstvom Kristusa v Jezusu iz Nazareta pri krstu v reki Jordan.

Beseda Epifanija pomeni pojavljanje in prihaja iz grške besede epi, kar pomeni sijaj zgoraj ali nad. Zvezda, ki so jo videli sveti trije kralji, je nevidna na prostem nebu. Pomembna konstelacija tega trenutka je bila preroška indikacija tega pomembnega duhovnega dogodka in zanjo so zaslužni preroki vseh velikih predkrščanskih kultur.

Zvezda, ki so jo videli sveti trije kralji, je bilo duhovno bitje božjega sina, ki je žarelo nad detetom. Ta zvezda se je združila z Jezusom iz Nazareta pri krstu v reki Jordan.

O tej zvezdi je govoril tudi poet Novalis v svojih pesmih : »On je zvezda, On je sonce, On je začetek večnega življenja«.

Torej 6. januar združuje dva dogodka.

V času zgodnjega krščanstva so se cerkveni veljaki prerekali o vprašanju resničnega rojstva Jezusa Kristusa. Ali je to fizično rojstvo v Nazaretu ali je to božanska manifestacija nad vodami Jordana? Mnogi so menili,da bi bilo dobro obe rojstvi praznovati skupaj. Te težave so rešili leta 380 AD, ko je epifanija in njeno praznovanje postalo le komemoracija rojstva in je bil praznik krsta zatrt.

Ko so začeli božič slaviti v decembru, v sezoni zimskega solsticija, je bila rimska cerkev tarča očitkov, češ, da se povezuje s čaščenjem sonca. Epifanija je ravno tako povezana z zimskim solsticijem. 6. januar je zimski solsticij po julijanskem koledarju in ravno tako po predkrščanskem egipčanskem koledarju.

Tudi poganski prazniki so zbrani okoli tega datuma, npr Dionizov praznik 5.januarja.

Danes Epifanijo kot praznik krsta in božanskega rojstva še praznujejo v nekaterih vzhodnih cerkvah, na zahodu pa je 6. januar znan kot praznik svetih treh kraljev. V Angliji je 6. januar poznan kot dvanajsta noč. Po tradiciji na to noč odstranimo vse božične okraske.

V mnogih drugih deželah je praznik sv. treh kraljev praznik velikega veselja. V Skandinaviji se procesija »zvezdnih pevcev« premika od hiše do hiše. Prvi, ki vodi procesijo, nosi na palici veliko okrašeno zvezdo, lahko pa je v zvezdo tudi oblečen in obdaruje otroke.

V Rusiji otroci z navdušenjem pričakujejo prihod mame Babuške, ki napolni čevlje z darili. V Španiji otroci nastavijo na okenske police majhne čeveljčke napolnjene s senom za utrujene kamele. Ko bodo šli mimo sveti trije kralji, jim bodo v zameno za seno pustili majhne dragocenosti. V Franciji v družini izžrebajo tri kralje, ki sedejo na prestole in govorijo samo v rimah. Spečejo tudi kraljevske kolačke. V Italiji otroci pričakujejo obisk Befane, modre žene, ki ima rada otroke in jih obdaruje. Včasih se pojavi Befana na družinskih srečanjih kot čarovnica. Nekateri pravijo, da hodi Befana po hišah in išče Jezusa Kristusa. Med njenimi tradicionalnimi darili so majhne, ročno izdelane živalice in koščki kruha. Njena podoba je grda in žalostna. Zgodba pravi, da je hotela s pastirji v Betlehem in obdarovati sveto dete, vendar je odhod zamudila. Zato sedaj vsako leto prinaša darila otrokom, če bi bil mogoče kdo med njimi ON.

V Angliji si na praznih svetih treh kraljev, ki ga imenujejo tudi dvanajsta noč, pripovedujejo uganke in prepevajo pesmi za urjenje spomina. Eden takšnih kanonov ima naslov: Green grow the rushes o.

V Nemčiji je poseben dogodek podiranje božičnega drevca. Na ta dan naredijo praznik s piškoti, ki jih obesijo na veje drevesa. Včasih so po vaseh organizirali skupne sežige drevesc.

Skozi dvanajst dni božiča postane drevesce pravi prijatelj družine in manj boleče je, če ga po tem postavimo še za nekaj časa na vrt. Na veje lahko obesimo oreške, kuhano slanino, semen za ptice. Če drevesce čez noč skrivnostno izgine, bo prostor videti manj prazen, če na njegovo mesto postavimo kaleče krokuse ali hiacinte.

Jaslice

Jaslice, ki jih imajo majhni otroci tako radi, med epifanijo spominjajo na kraje dogodkov. Mizica letnih časov potrebuje nekaj sprememb.

Marija dobi zlato krono in drži dete v rokah. Prej je dete ležalo v jaslih.

V rdeč plašč oblečen Miha ponudi zlato, Boltežar v modrem kadilo in črni kralj Gašper, oblečen v zeleni plašč, ponudi miro. Postavijo se okoli matere z otrokom. Tudi dvanajst dni božiča lahko simbolično vključimo v sceno jaslic.

Božično drevo in hlevček z jaslicami čez noč skrivnostno izginejo. Na tem mestu se 6. januarja pojavi dvanajst gorečih sveč, ki stojijo v polkrogu. Izginotja božičnega drevesa otroci ne doživljajo kot izgubo ali praznino, ampak kot novo stopnjo praznične izkušnje. Zadaj na blago sedaj pripnemo lepo, veliko zlato zvezdo, ki je bila tako pomembna v tem času.

Za zajtrk otrokom postrežemo zvezdne piškote.

Po zajtrku otrokom povemo poenostavljeno zgodbo iz evangelija. Izvirna zgodba pa je primerna šele za šolske otroke. Kralji lahko prinesejo darila tudi za otroke. V vrtcu v času epifanije uprizarjamo tudi preprosto igro svetih treh kraljev, ali pa izvajamo rajanje o njihovem potovanju v Betlehem. V tem času prebiramo tudi razne zgodbe o svetih treh kraljih ali pa epifanijsko zgodbo o drevesu. Starejšim otrokom pa prebiramo zgodbo o Babuški.

Lahko pa mizico letnih časov z jaslicami spremenimo tudi drugače. Na razpolago moramo imeti celo sobo. Po božiču se pastirji počasi vrnejo k svojim čredam in na novega leta dan izginejo. Sedaj se v sobi pojavijo sv. trije kralji na treh različnih krajih. Vsak dan se pomaknejo bliže k jaslim. Zadnji del poti potujejo skupaj. 6. januarja prispejo na cilj. Naslednji dan Miha pokloni zlato, naslednji dan Boltežar odloži kadilo in 8. januarja Gašper pokloni miro. Angel jim je v sanjah povedal, naj se domov vrnejo po drugih poteh. Marija in Jožef z detetom odideta na pot v Egipt. Če se odločimo za ta način, je pomembno, da so poti kraljev primerne in da otroci figur ne obravnavajo kot igrače. Premiki kraljev so seveda skrivnostni in nevidni, starejši otroci, ki že vedo, pa radi sodelujejo, zlasti če so starejši bratje ali sestre.

Na praznični dan lahko doma šolskim otrokom preberemo zgodbo iz začetka Matejevega evangelija, v kateri nastopajo modri možje, ki so sledili zvezdi. V evangeliju niso predstavljeni kot kralji, niti ni omenjeno, da so bili trije. Nepoznana in močna tradicija je spremenila modrece v tri kralje: mladega Afričana Gašperja, Kavkazijca Miha srednjih let in starega Azijca Boltežarja.

Modri možje so prinesli darila: zlato, kadilo in miro. Ta darila so simbolična in pomenijo otrokovo božansko suverenost modrosti, njegovo visoko duhovno poslanstvo na svetu in zmožnost preseči telesno smrt. To so bila darila, ki jih je Jezus ponesel v življenje na svetu. Ta darila so spoznali tudi zdravniki, ki so se učili v templju, ko je bil Jezus star 12 let ( Luka 2:46-47 ), prav tako Janez Krstnik pri reki Jordan in Marija Magdalena, ki je bila na vrtu na Velikonočno jutro.

V waldorfskih vrtcih z daljšo tradicijo nekatere vzgojiteljice v času epifanije uredijo mizico letnih časov še drugače. Ker traja obdobje epifanije kar 4 tedne, lahko sceno jaslic po določenem času umaknemo, da ne postane v otroških očeh le dekoracija. Primeren čas za spremembo scene je od 6. januarja preko nedelje do sledeče sobote. Namesto scene jaslic uporabimo figuro svetega Kristoferja, ki ga imajo otroci zelo radi. Kristofer je velikan, ki želi služiti najveličastnejšemu gospodarju na svetu. Našel ga je kot otroka in ga ponesel skozi pobesnel tok reke.

Kot ozadje mizice letnih časov lahko na blago obesimo sliko Kristusa prinašalca.

Tako kot trije kralji, tudi Offerus ali Reprobus, kot Kristoferja včasih imenujemo, išče pot k lordu vsega sveta. Njegovo sledenje zvezdi, še ni osvetljeno s svetlo lučjo spoznanja, pa vendar je voden v globine svoje duše tako gotovo, da išče in išče in na svoji poti naleti na mnogo hudičev , tako kot sv. trije kralji.

Sveti Kristofer ima tako pravico, da na sceni mizice letnih časov nadomesti svete tri kralje.

Primeren čas za pripovedovanje celotne legende o sv. Kristoferju je šele v drugem razredu.

Zgodba o Babuški

Zgodbo o Babuški lahko pripovedujemo otrokom starejšim od treh let.

Pripovedka pravi, da je nekoč, že dolgo tega, na dan, ko se je rodil gospod sveta v Betlehemu, Babuška priredila veliko praznovanje. Ko je čakala svoje prijatelje, so se vhodna vrata nenadoma odprla. Babuška obiskovalca ni poznala. Videti je bil star in veličasten, vreden zaupanja, in v rokah je držal zlato. Povabila ga je, naj vstopi. Tujec je sklonil glavo in odvrnil: »Ne smem, prišel sem te povabit na romanje«. Videl je kraljevo zvezdo in je šel počastit kralja. Babuška je bila žalostna. Vedela je, da pred njo stoji kralj in da bi morala z njim. Toda norčavi glasovi prijateljev ji niso dali na pot. Rekla je kralju: » Noč je mrzla, dobri gospod, in prihajajo prijatelji. Z vami bom šla kakšen drugi dan, da poiščeva kralja, katerega zvezda sije na vzhodu«.

Nato je stari kralj odšel in Babuška je strmela za njim, ko je odhajal v mrzlo noč. Komaj je opazila, da je stal pred njo nekdo drug. Tudi on je bil kralj in oblačila so ga izdajala, da prihaja iz daljnih dežel. Čeprav je bil srednjih let, je bil njegov obraz obsijan z notranjo lučjo in oči so mu sijale. Imel je zlato kadilo, iz katerega je vel sladko dišeč oblaček. »Nesel bom kadilo velikemu kralju, videl sem njegovo zvezdo na vzhodu«, je rekel kralj. » Pojdi z mano in vij kadilo čaščenja zanj!« Oblaček sladkega kadila se je vil okoli Babuške in počutila se je hrepeneče. Pogledala je praznično okrašeno hišo in vzkliknila: »Ne morem, pričakujem prijatelje! Na romanje bom odšla kakšen drug dan«.

Nato je kralj izginil in na njegovem mestu je že stal tretji. Bil je zelo mlad in prijazen. V rokah je nosil sodček. Njegov obraz je bil osvetljen z mladostnim veseljem in njegov glas je bil kot slavospev. Rekel je: »Pojdi z mano, greva k novorojenemu kralju«. Babuški je bil mladi kralj zelo všeč, zato ga je prosila: »Ostani to noč na moji zabavi, jutri bova skupaj odšla h kralju«. Veselje na mladeničevem obrazu je izginilo: »Kako naj ostanem, ko vem, da druga dva kralja neseta darila. Zvezda na vzhodnem nebu sije tako svetlo«. Po teh besedah je pustil Babuško samo. Ko je strmela za njim, se ji je zdelo, kot da je zvezda na nebu še večja in sije še bolj močno. Vrnila se je k svojim gostom, ki so se zabavali v hiši ožarjeni od sveč.

Zima je minila, sneg se je stopil in prišlo je poletje. Babuška se je vedno bolj spominjala treh kraljev in njihovega romanja. Ko je prišla zima, se je spraševala ali jih bo spet videla in obljubila si je, da bo tokrat odšla z njimi. Ko je prišel praznik, je kralje čakala zaman. Sploh ni vedela kje živijo, ali so našli fantka, ki se je rodil tisto noč. Zbrala je nekaj dragocenosti, zlato, sladke parfume in fino blago. Ko je prišla noč, se je z darili odpravila v grad, kjer se je rodil neki otrok.

Otrokova mati je darila sprejela z začudenjem in posmehom. Babuški je pokazala otroka, in zdel se ji je razdražljiv in razvajen. Babuška je odšla domov, tiha in žalostna. Celo noč je čakala, da bi videla zvezdo, ki bi jo popeljala h kralju. A zvezde ni bilo. Ko je minila zima in je prišla pomlad in za njo poletje, je Babuška zopet začela hrepeneti in upati, da bo to leto zvezda spet zasijala in bo našla kralja sveta. S to mislijo je začela zbirati darila za kraljevega otroka. A, ko je prišla noč svetih treh kraljev, zvezde ni bilo. Vseeno se je podala na pot, da najde tri kralje in kraljevsko dete. Našla je le stradajočo družino in ji poklonila darila. Domov je prišla žalostna in z ranjenim srcem. Tako se je zgodilo še več let zapored, da je Babuška iskala dete, tako kot so ga pred mnogimi leti iskali trije kralji. Ko so leta minevala, je Babuška ostala brez vsega. Zmanjkalo ji je zlata in vseh dragocenosti. Prišlo je leto, ko je imela Babuška samo še nekaj igrač, ki jih je naredila iz mehke volne in sladke piškote, ki jih je sama spekla. Ko je šla to leto iskat dete, je vzela s sabo majhno drevo, da je pod njim razprostrla igrače in piškote. Zopet ni našla kraljevega otroka, našla pa je druge otroke, ki so se smejali od veselja, ko so videli lepo drevesce. Čeprav je bila Babuška vsako leto bolj revna, je še vedno vsako zimo iskala dete in njegovo zvezdo. Ko je bila Babuška že precej stara in je prišel praznični čas, ni imela ničesar več, kar bi lahko poklonila. Prenehala je že upati, da bo našla mladega kralja. In na predvečer praznika, ko se je ozrla po svoji prazni hiši, si je mislila: »Tudi, če ga najdem nocoj, mu nimam ničesar darovati«. Pa vendar ji je notranji glas prigovarjal, naj išče dalje. Odločila se je, da bo nadaljevala z iskanjem, brez dragocenosti za kralja. Ko je pojedla skromno večerjo, je našla jelkovo vejo, ki je padla z drevesa ob zadnji nevihti. Vejo je dala v eno svojih revnih vaz in nanjo navesila ostanke sveč. Prižgala je sveče in držala vazo v rokah, da si je ogledala revno drevce. Ko si ga je ogledovala, je zaslišala jok pri vratih. Ali joka otrok? Ko je prišla na hišni prag z vazo v rokah, je videla ležati na pragu majhnega otroka. Otrok je prenehal jokati in je pričel vriskati, ko je zagledal vejo z gorečimi svečami. V njegovih očeh je videla odsev svetle zvezde, ki je sijala na nebu. Vedela je, kdo je otrok. Ko se je spominjala vseh iskanj v preteklosti, se je zavedla, da ni bilo nič zaman. Nič, prav nič ni bilo izgubljeno. Babuškino srce je bilo polno sreče, kajti njeno iskanje je bilo končana.

Epifanijska zgodba o drevesu je primerna za pripovedovanje otrokom od drugega leta naprej.

Nekoč je bila majhna jelka. Rasla je v družbi mnogih velikih jelk. Uživala je, ko je vsak dan opazovala mnoga bitja okoli sebe. Najraje pa je gledala v nebo. Občudovala je modro nebo in oblake, ki so se kopali na njem. Všeč ji je bilo tudi strgano sivo nebo, ko je iz njega lil dež. Najraje od vsega pa je imela nočno nebo polno zvezd. Mala jelka si je močno želela priti na nebo. Tudi če bo zrasla v mogočno jelko, ne bo prišla na nebo. Ko se je tega zavedla, je postala žalostna.

Nato se je nekega zimskega večera zgodilo, da se je odprlo nebo in svetloba je padla na jelko. Sam Kristus je spulil jelko in odletel z njo. Jelka se je veselila, ker je mislila da bo sedaj prišla na nebo. Prišla je v človekov dom in okrasili so jo z zlatimi zvezdami, rožami, sadjem in svečami. Jelka je vse sprejela s hvaležnostjo, saj je mislila, da je to priprava za vstop v nebesa. Ko je stala v sobi v vsem svojem blišču, so se odprla vrata in vstopili so otroci. In v njihovih veselih očeh je videla toliko ljubezni in čistosti, da je pozabila na nebesa. Njena želja sedaj je bila dajati otrokom srečo in veselje. Tako danes vsaka jelka osrečuje otroke in odrasle tekom dvanajstih božičnih dni. In dvanajsti dan jelko pospravijo, z nje snamejo okraske in žareče luči. Tedaj nastopi za vsako jelko žalosten trenutek. Njene veje vzdihujejo in stokajo. Pred njo se odpre velika črna luknja in nato jo vržejo vanjo. Zajame jo ogenj in bolečina. Ampak potem se zgodi čudež. Tema okoli jelke ožari in njena bolečina postane vzvišena radost. Na tla položi svoje težko leseno oblačilo in odleti v višave skupaj z angeli, ki so jo že čakali, da jo pospremijo v nebesa. Tako se je želja jelki uresničila.

V našem vrtcu praznujemo 6. januar tako, da otrokom razdelimo majhne, v papir zavite kolačke. V tri zavitke dodamo rdeč, zelen in moder papir. Otroci, ki dobijo kolačke s temi papirji, lahko za cel dan postanejo sveti trije kralji.

Mojca Bregar Pikalo
vzgojiteljica

Uporabljena literatura: